Zanimivosti

ZAKAJ 42,195 M ?
Na olimpijskih igrah v Londonu 1908 leta je bila dolžina maratonskega teka spremenjena na 26 milj. To je bila razdalja od Windsor Castla pa do White City stadiona. No na koncu so dodali še 385 jardov (26,2 milje ali 42,195 m), da se je lahko tek končal pred kraljevsko ložo kralja Edwarda VII. Po celih 16 letih polemik, se je razdaljo 26,2 milje – 42,195m, potrdilo kot uradno maratonsko razdaljo in so jo nato tekli leta 1924 na olimpijskih igrah v Parizu.

TRISTIAN MILLER

Avstralec je v letu 2010 je pretekel 52 maratonov.
Podvig je začel 1.januarja v Zurichu, končal pa 27.decembra v domačem Melbournu. Na svoji poti po svetu je nastopil v 44 državah in na vseh sedmih kontinentih. Pred dvema tednoma je namreč pretekel tudi ''Ledeni maraton'' na Antarktiki.
Ko je zaradi finančne krize izgubil službo, se je domislil tega projekta. Bil je brez obveznosti, zato se je odločil da na ta način potuje po svetu. Kot pravi je bila pri tem ključnega pomena psihološka pripravljenost, ter logistika. Ko je prispel na maraton v Kostariko, je ugotvil, da je odpadel, zamenjavo pa je moral najti v enem dnevu.
33-letni Avstralec je pretekel tudi Ljubljanski maraton in sicer v solidnem času 3:04:03. Najhitreje je pretekel Berlinski maraton in sicer 3:03:31 (osebni rekord). Zaradi enkratnega vzdušja in miljone gledalcev ob progi, pa mu je bil najljubši NewYorški maraton.
Projekt je poimenoval ''Ran Like Crazy''. Z njim je zbral v dobrodelne namene okrog 15.000 $.
Povzeto po Siol.net

RICHARD DONOVAN

V štirih dneh sedem maratonov na sedmih celinah
Svojevrsten rekord je pred kratkim uspel irskemu tekaču Richardu Donovanu, ki se je podal na epsko maratonsko potovanje po vseh sedmih kontinentih.
Irec se je namreč odločil, da preteče sedem maratonov v manj kot petih dneh. To sicer ne bi bilo nič nenavadnega, če se ne bi vsak od teh maratonov odvijal na svojem kontinentu. 45 – letnik je svoje tekaško potovanje začel prejšnjo sredo na Antarktiki, kjer je v ledenih razmerah pretekel prvih 42 kilometrov. Nato je odpotoval v Cape Town v Južno Afriko, kjer je odtekel še enega, od tam pa ga je pot vodila v Sao Paolo v Braziliji, Orlando v Ameriki, London, Hong Kong, preden se je dokončno ustavil v Sydneyju, kjer je pretekel še zadnjega.
Za svoj podvig je Donovan potreboval štiri dni in 22 ur, pri čemer je pretekel 295 kilometrov, z letalom pa je prepotoval neverjetnih 43,530 kilometrov. Na koncu je imel že kar hude posledice pomanjkanja spanca in jetlaga, saj je nenehno potoval skozi različna časovna območja, kar je močno vplivalo na njegovo počutje. Na zadnjem maratonu v Sydneyju je imel že zelo veliko težavo z zadrževanjem tekočine v telesu, saj je hitro izločil vse, kar je popil. Razen – piva!
“V Sydneyju sem si med tekom v obupu zaželel enega Heinekena in ko sem ga popil, sem ugotovil, da se počutim bistveno boljše. Dobil sem količino ogljikovih hidratov, hkrati pa je bilo prvič v nekaj dneh, da mi ni bilo treba takoj na stranišče,” je povedal maratonec.
No, Richard Donovan (Irec je sicer tudi glavni organizator vsakoletnega North Pole maratona) na se je svojega podviga lotil iz svojega žepa, vmes pa je preko svoje spletne strani zbiral prispevke za humanitarne namene, denar pa bo šel irski fundaciji Goal.

 

LOUIS SPIRIDON
Ta grški poštar in veteran vojnih pohodov doma iz vasi Marusi, je bil prvi zmagovalec maratonske preizkušnje na olimpijskih igrah moderne dobe. 40 km dolgo preizkušnjo je opravil v nekaj manj kot treh urah (2h58'50'').

JOHN KEST

(povzet po reviji NewScientist-19.Marec,2005)
Verjetno se boste najprej vprašali, kdo je pa to ? Tudi sam sem se, ko sem prebral naslov v reviji, a vedno bolj ko sem se bližal koncu članka, vedno bolj sem bil navdušen. No pa naj začnem s kratkim uvodom.

John Kest je bil igralec in učitelj petja, ko pa so mu zdravniki leta 1984 (takrat 55 –leten) odkrili visok srčni pritisk, je pričel teči. Že par mesecev kasneje je zmagal prvo 10-kilometersko tekmo, od takrat pa je postavil še mnogo rekordov v svoji starostni kategoriji vse od 3 do 10 km. Leta 1994 je postal najstarejši človek ki je pretekel maraton pod 3-urami.

No pa začnimo z intervjujem:
Gospod Kest, ste bili že od malega tekač ?
Že kot otrok sem bil aktiven, saj sem vsak dan tekel v šolo in nazaj (2 milji v eno stran), ko pa sem bil starejši, sem uporabljal bicikel za prevoz v službo, za konec tedna pa smo s prijatelji naredili tudi po 80 milj po okoliških hribih. Ko sem delal kot igralec, sem izkoristil vsak trenutek za plavanje ali igranje squasha.
Vendarle, ko ste postali starejši ste imeli visok krvni pritisk.
Šel sem v eno izmed klinik kjer merijo pritisk in tam so ugotovili da imam precej visokega. Moral bi začeti jemati zdravila, toda vedel sem, da ga lahko znižam tudi z redno vadbo. Tako sem začel redno teči in sedaj po 25 letih teka je dokaj nizek, tek pa je moje zdravilo.
Kdaj ste se odločil za redno vadbo ?
Tudi ko sem zmagal mojo prvo 10-kilometersko tekmo pri mojih 55-tih letih si nisem mislil, da bom postal svetovno dober tekač. Pri 59-letih sem se odločil da se pripravim za moj prvi maraton v Minneapolisu (maraton Dveh mest). Takrat sem si zadal cilj, da premagam takrat najboljšega v kategoriji 55-59 v Ameriki (Alexa Ratellea)
Kaj se je zgodilo na tem vašem prvem maratonu?
Na začetku sem tekel zraven mlajšega tekača in ko sem mu povedal, da je to moj prvi maraton, milje dejal, da tečem prehitro. Res sem upočasnil in z lahkoto odtekel čas 3h23minut, Alex pa je odstopil. Že čez pol leta sem tekel moj drugi maraton. S časom 2h58'32'' sem bil drugi v kategoriji, takoj za Alexom. To mi je dalo novega poleta. Treniral sem po reviji Runner's World, veliko tudi ponovitev na atletski stezi.
Ali ste končno premagali Alexa?
Po mojem drugem maratonu sem jih odtekel še kar nekaj pod tremi uri. Na maratonu v Kaliforniji na moj 64 rojstni dan sem ga končno prehitel in dosaegel čas 2h54'36''. Medtem sva postala dobra prijatelja in ko sem ga na 7 milji dohitel mi je rekel ''spredaj je še eden iz naše kategorije, prehiti ga!''. Moj najboljši čas sem dosegel na maratonu v Los Angelesu 2h52'38'' pri mojih 63-tih letih.
Kakšne spremembe so se dogajale v vašem telesu skozi vsa ta leta treniranja, ko ste prehajali iz ene starostne kategorije v drugo ?
Ko začneš s tekom, rabiš od šest do osem let načrtnega treninga, da dosežeš svoj maksimum in si pridobiš potrebne izkušnje. To velja predvsem za starejše tekače, medtem ko mlajši dosežejo ta vrh prej. V tem času postaneš hitrejši, čeprav si starejši. Ko dosežeš svoj vrh, ga lahko vzdržuješ tri ali štiri leta, potem pa začneš počasi padati. To pa ne pomeni, da nisi več dovolj dober, to je samo posledica staranja. Jaz sem dosegel več svetovnih rekordov v mojih 70-tih, kot v mojih 60-tih letih.
Kako ste prilagodil trening glede na vaše staranje?
Leta 97 sem nameraval teči pol maraton v Las Vegasu, toda en teden prej bi moral biti v San Francisku na snemanju filma, tako da nisem imel dovolj časa za tek. Dobro sem bil pripravljen, a ker zaradi snemanja nisem mogel teči, sem mislil, da bom počasen, oziroma da mi bo spodletelo. No kljub temu sem dosegel najboljši čas leta v Ameriki, seveda v moji starostni kategoriji. To mi je dalo misliti. Do tedaj sem treniral po vzorcu težko-lahko (pri tem sem sam izbiral intenzivnost), z dnem obnove - počitka. Po vsaki intenzivni vadbi sem čutil kakšno lažjo poškodbo.
Sin je dvigalec uteži in on mi je povedal, da dvigalci uteži vzamejo dva dni počitka med vajami za posamezne skupine mišic. Začel sem razmišljati, da je tek kot dviganje uteži in prav tako rabiš več počitka. To je bila korenita sprememba v načinu treninga, ki mi služi že vrsto let. Vse skupaj je bilo novo in nisem dobil pojasnila od kakšnega strokovnjaka ali je prav ali ne. Tudi nisem poznal nobenega, ki bi kaj podobnega počel že kdajkoli poprej.
Vseeno sem poskušal:-tečem vsak tretji dan in preostala dva dni prehodim 12 milj. Tudi tekmujem veliko. Te tekme mi služijo kot hitrostni trening. Tudi uteži dvigam, čeprav sem za to nekoliko len. Vse skupaj deluje, čeprav včasih razmišljam da bi tekel bolj pogosto. Toda ta način je bolj udoben in tudi nočem tvegati poškodb.
Ste imeli veliko poškodb?
Večinoma sem jih imel, ko sem treniral preveč intenzivno ali pa sem bil pretreniran ali pa ko sem padel. Pri 73-tih sem padel s kolesom in sem si zlomil levi kolk, vendar so mi ga nazaj pritrdili z vijaki in ploščicami. Dobro so mi ga popravili, saj sem po tem dogodku dosegel več rekordov kot prej.
So omejitve, kaj starejši človek lahko počne?
Naj jih ne bi bilo. Toda moj pet let starejši prijatelj mi je nekoč dejal:'' John ko jih boš imel 73 bo začelo iti navzdol.'' Jaz sem jih imel takrat 69 in sem mu rekel:''ne reči mi tega.''Toda imel je prav.
Verjamem da si lahko dokaj energičen-aktiven vse dotlej, dokler sebi ne dovoliš, da se uleniš ali pa se začneš prenajedati ali prekomerno piti. Sam hočem teči še toliko časa, kolikor bo možno. Vidim veliko starejših ljudi, ki se ne gibajo, ker sami tega nočejo.
Za sebe vem, da se mi je v zadnjih letih kar precej zmanjšala pljučna kapaciteta. Pri 77-tih sem bil najstarejši tekač, ki se je v maratonu spustil pod 3h20'. Pri 78-tih je bil ta čas že slabši – 3h36' in pri 79-tih 3h43'. Ti časi so vsi rekordi, vendar gredo počasi navzdol. Tudi treniram ne več tako intenzivno, tako da mi treningi ne povzročajo preveč stresa.

FILIPIDES
Filipides je bil vojak in profesionalni tekač v atenski vojski. V času atensko perzijskih vojn, v petem stoletju pred našim štetjem so ga poslali v Sparto (220 km doga pot) prosit za pomoč. Bitka se je odvijala na maratonskem polju. Atenci so premagali štirikrat številčnejšo perzijsko vojsko in zopet poslali vojaka Filipidesa v 42 kilometrov oddaljene Atene, da Atencem sporoči, da so zmagali. Utrujen od vojskovanja in dolge poti jim je predal sporočilo in nato od izčrpanosti umrl.

FAUJA SIGH

doma iz Indije, se je na Otok preselil v 60 letih prejšnjega stoletja. Tek je bil zanj neke vrste rehabilitacija po smrti žene in sina. Prvi maraton je pretekel pred 12 leti, doslej se jih je na njegovem meniju zvrstilo devet. Kleni 101-letnik je enega zadnjih pretekel v Torontu lansko jesen pri okroglem jubileju. Zmogel ga je v 8 urah, 25 minutah in 16 sekundah ter tako postal prvi 100-letnik, ki mu je uspelo preteči maraton. Minuli konec tedna je v kanadskem Surreyju udeležil teka na pet kilometrov, ga premagal v 40 minutah, nato pa dejal, da se ni niti spotil.

DEAN KARNAZES

(povzeto po NewScienest-julij07
Leta 2006 je ta 44-letni ultramaratonec doma iz San Franciska pretekel 50 zaporednih maratonov, v 50-tih ameriških zveznih državah, v 50-tih dneh zapored.

TSEGAYE MEKONNEN

doma iz Etiopije je v Dubaju sploh prvič tekel na maratonu in zmagal z neverjetnim časom 2;04:32. Dosežek je še toliko bolj spektakularen zato, ker je star šele 18 let.

Očitno bo najstnik iz Etiopije kmalu mešal štrene najboljšim v tej najbolj zahtevni atletski disciplini. Po tem, kar je pokazal že ob debiju na maratonu, utegne nekoč popraviti tudi svetovni rekord, ki je zdaj v lasti Kenijca Wilsona Kipsanga Kiproticha (2;03:23). (dec.2013)

 

MOJ PRVI IN ZADNJI MARATON
List iz tekaškega dnevnika
Povejmo takoj, da se zarečenega kruha najprej naješ. Seveda ne bo zadnji. Kaj pa je tistih par krčev in malo musklfibra na koncu. Razen, če ne bo slučajno zmanjkalo časa za treninge, sem namreč upokojenec!
O 15. Ljubljanskem maratonu sem resno začel razmišljati pred mesecem, prijavil sem se pa 12 dni prej. Do sedaj sem pretekel največ polmaraton, vedno sem si našel izgovor, zakaj ne grem na celega. Najbolj pametna razlaga se mi je zdela, da nobeno pretiravanje ni dobro in da je zlata sredina tudi pri teku zlata vredna. Ampak isto sem govoril, ko sem tekmoval pretežno na 10 km.
Torej, rekel sem si, okusi še to, glede na starost je morda zdaj zadnji čas. Pogledal sem, koliko je prijavljenih v moji kategoriji. Samo šest! Strahopetci, razen seveda Saviča iz Pivke. Večni zmagovalec na dolge proge se je prijavil na 21 km, da bo malo popravil državni rekord. Pogledal sem še lanske rezultate in vmesne čase, narisal sem si grafe in napravil plan: po verjetnostnem računu bi mi medalja sicer ušla, računati pa je treba na morebitne poškodbe ali vsaj slab dan konkurentov. Jaz sem bil namreč nabit s pozitivno energijo. Dan prej sem namreč prebral intervju z Ivom Danevom, kjer se spominja kako so se včasih veselili tekem, danes se jih pa bojijo. Tako, mi Štajerci nismo iz cukra, gremo na 42! In koga sem srečal pred tekmo? Ivo je z družbo hitel k startu. Kako lepo je bilo to videti pri takem množičnem športu.
Pol enajstih, start. Začel sem zadržano, saj drugače ni šlo v tisti čredi. Ko se je razredčilo, sem se posvetil svoji taktiki, gledal na uro, imam še vedno staro rusko Raketo, brez sekundnega kazalca, saj ga tudi ne rabim. Pri meni so važne minute, kmalu bodo pa ure. Čudil sem se kako gre gladko, vendar sem se zavedal, da je to na začetku vedno varljivo. Fant, šparaj se, eno je teorija, drugo pa trd asfalt. Rekel sem si: v drugem krogu jim pokažem, mišice so čisto sveže.
V drugem krogu sem začel pospeševati, želel sem teči okoli 5 minut ali manj na km. V začetku je še šlo, potem sem se zadovoljil z vsakim drugim kilometrom, to bi mi moralo prinesti vsaj bron, pri 28. km pa se je začelo: prvi krček. Po 33. drugi, masiral sem se, neki prijazen tekač mi je svetoval, naj se ne ustavljam, in če človek malo ne trpi, to sploh ni maraton! Zakaj v pripravah nisem poslušal nasveta: vsaj dva 42-kilometrska treninga. Spomnil sem se na Blood, Sweat & Tears, to lekcijo iz šestdesetih smo čisto pozabili. Tako kot na drugih področjih, tudi pri teku ni bližnjic! Stisnil sem zobe, vendar me je začelo skrbeti, kaj če bo še hujše, pred mano je še 5 ali 6 km, odstopiti ne smem, kakšna sramota, pa tako reklamo sem delal po vasi. Ko sta mimo mene brzela dva mladca, se pogovarjala kot za pultom (jaz tega nikoli nisem mogel razumeti, sam sopem kot parna lokomotiva, nekdo pa medtem razlaga kako se računalnik razstavi), sem skoraj obupal. Takrat so me reševali neznani navijači, ki ti dajo moralno podporo in svež veter v krila, tako kot godba na pihala, ta je pravi doping, ali pa navijanje fantov in »kiklc« iz Tekaškega foruma pred ciljem.
Ko je v cilju napovedovalec prebral moje ime, je Mojca videla, da nisem umrl na stezi, pa tudi odstopil ne. Še šprint in v cilju ves omagan, a zadovoljen. Baje sem bil kar zelen, a barva je hitro prišla nazaj. Čestitke, tudi od takih, ki gredo kmalu v Grčijo ali celo v New York… A tako gre to naprej?
Pripis. V kategoriji nas je teklo samo pet. Dosegel sem četrto mesto, predzadnje. Bil pa sem že večkrat tretji (kadar smo bili samo trije). Sami lepi dosežki, če pomislim, da sem pred sedmimi leti na svojem prvem teku prišel zadnji v cilj, za vsemi ženskami in otroki. Vse so že pospravili in šli na veselico. Bil sem užaljen. A moje maščevanje prihaja. Počasi, morda nekoč v Atenah!
Branko Lipnik

 

NOVICE
    SPONZORJI
    ar©tur d.o.o